»Naš svet, prepoln podatkov in (pravih in lažnivih, pomembnih in trivialnih) informacij, postaja kljub vse večji povezanosti sveta oguljeno površinski, neuravnovešen, sami s sabo smo v njem ujetniki časa, oropani presežne skrivnosti o svetem v svetu, o vsem, česar ne moremo in nočemo razumeti, ne preračunljivo prešteti, česar niti računalniki ne morejo izračunati. S pesmijo, ne glede na svojo neznatnost, vsaj začasno pripadamo večjemu občestvu.«
»Kot nadalje poudarja Veronika Dintinjana, se na moč besed rado pozablja 'morda tudi zato, ker so edine, ki lahko tekmujejo z močjo denarja. In nihče nima monopola nad njimi. Včasih so prav zapuščeni prostori tisti, kjer je največ potenciala, največ svobode za ... nekaj novega. Sicer pa veliko poletno branje poteka vsako leto. In tudi naš vrt bo kmalu spet, kot je bil.'«